Na nedeljsko jutro, 14. malega travna, smo se, malo pred napovedano jutranjo zarjo, zbrali pod uro na ljubljanskem kolodvoru. Nekateri živčni, ostali bolj sproščeni smo se posedli na čuha puha vlak (v resnici ni delal čuha puha) in se odčuhapuhali na prelepo Gorenjsko.
Brez prestopanja smo izstopili na kolodvoru Bled - Jezero, kjer smo uzrli nekaj podobnega morju. A v resnici je bilo še lepše kot morje, bilo je Blejsko jezero, obdano s prelepimi gorami in planinami. In na eno izmed planin smo bili namenjeni tudi mi.
Ker pa je nedelja Gospodov dan, je prav, da se ustavimo še pri sv. maši. Zatorej smo naredili kratek ovinek mimo cerkve sv. Jurija v Zgornjih Gorjah, kjer nas je tamkajšnji župnik tudi zelo prijazno pozdravil.
Po sv. maši pa smo se zares odpravili v hribe. Še prej smo se ustavili pod kozolcem prijaznega kmeta (najbrž je bil prijazen, saj nas ni prišel spodit), malo pomalicali in nabrali nekaj rožic. Kaj kmalu zatem smo za seboj pustili hiše, asfalt in konje, ter se po gozdni poti sprehodili proti planini Rčitno. Celo pot nas je spremljalo sonce, zaplate snega v senčnih lega, cvetoče cvetlice ob poti,... Nekje na pol poti pa nas je presenetila tudi luža v velikosti manjšega jezera.
Zaplate snega so se iz senčnih leg razširile tudi v sončne lege in celo na pot. Zato smo se, da ne bi koga izgubili v snegu, ustavili malo pred planino Rčitno, na prelepi jasi, pol prekriti s snegom. Ta postanek je bil hkrati tudi znak, da je napočil čas, za preverjanje džungelskega znanja naših najmlajših volčičev in volkuljic. Pozabljena jutranja nervoza se je vrnila, skupaj z njo pa se je v glave mladičkov vrnilo tudi vse džungelsko znanje, katerega so zajeli v tem skavtskem letu. Hitro se je izkazalo, da je bila živčnost večinoma odveč, saj so mladički brez večjih težav opravljali preizkuse znanja. No, čisto vsi niso opravili čisto vseh, ampak, saj bodo imeli še priložnosti.
Po koncu izpraševanja znanja smo si na velikem odru (res velikem, skupaj z igralci smo se premikali tudi gledalci) ogledali dramsko uprizoritev zgodbe Pastirček in čarovnikova hči. Pripravili so jo ostali volčiči in volkuljice, ki so se že v prejšnjih letih rešili bremena izpitov.
Po predstavi pa smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili nazaj proti Bledu, k jezeru in kolodvoru. Občudovali smo s snegom prekrite gore, katerih prej sploh nismo opazili, saj smo hodili stran od njih. Nismo si mogli upreti želji, da se slikamo z njimi... no, vsaj z njimi v ozadju. Pred Bledom smo uzrli še Blejski grad, katerega smo zjutraj prezrli, kmalu za tem železniške tire, še malo kasneje pa kolodvor Bled - Jezero. Sledila je še predstavitev Bleda, okolice in aktivnosti, ki so nam jo pripravili starejši volčiči in volkuljice.
Nato je končno pripeljal čuha puha vlak (ne, tudi ta v resnici ni delal čuha puha), na katerega smo se hitro vkrcali, a se iz njega kmalu spet izkrcali, saj smo morali na Jesenicah, kljub splošnemu prepričanju, da to ne bo potrebno, prestopiti na vlak proti Ljubljani. Ko pa smo opravili še s to nujno nadlogo, smo si končno oddahnili, si sezuli gojzarje in se predali počitku.
Oče Vouk