Petek, 17. 2. 2012
Dradi dnevnik - Seba!
Danes smo se ob 10 do treh uri zbrali pod uro na železniški postaji. Vsi smo bili vznemirjeni, saj smo živeli v vednosti, da se bo vsak čas začelo zimovanje 2012. Že je pripeljal avtobus in udobno smo se namestili na sedeže. Naja in Mateja sva se usedli skupaj in opazovali Urbana, ki je šarmiral dekleti 2 vrsti za njim in bil do nas sumljivo prijazen. Tudi Teja je znova in znova zardevala ter se poleg tega režala kot pečen maček, da bi pritegnila čim več pozornosti (predvsem moškega dela avtobusa). :) Vožnja je trajala (pre)malo časa, tako da smo se bili že kmalu primorani izkrcati. Tudi Urban nad tem ni bil najbolj navdušen, saj je moral končati s svojim šarmiranjem. Takoj, ko je avtobus zavil za vogal, je pokazal svojo pravo naravo - začel se je dreti na nas in nam izbijal našo samopodobo (hec :).
Do Vrtovčevega doma smo hodili borih 10 minut. Tam smo razpakirali in se nato soočili z zanimivo nalogo, ki bi jo lahko imenovali misija nemogoče: PLETENJE GALSKIH PASOV. Pred tem so nam namreč voditelji zaigrali igrico o Asterixu in Obelixu in nas tako vpeljali v letošnjo temo tabora. Rečeva lahko le, da je bil pogled na Urbana v kratkih hlačah s hozantregarji JAKO zanimiv. :)
Po večerji smo imeli še zabavni večer, na katerem je vsak vod zaigral odlomek iz knjige o Asterixu in Obelixu. Najbolj se nama je v spomin vtisnil Živin komentar: "Sami beli nosi" (začudeno, kot to zna samo živa), namesto: "Pri Belonosu!"
Kmalu po zabavnem večeru smo se začeli odpravljati spat. Ko smo bili že vsi zadekani v svojih spalkah (Mateja v svoji zakonski spalki), je začel Urban pripovedovati "SUPER TRUPER" pravljico, ki nas ni/je zazibala v spanec.
Sobota, 18. 2. 2012
Dragi Seba!
Danes je bil zelo pester dan: poln iskrivih pogledov, nadvse nenavadnih trenutkov in smešnih dogodivščin. Po zajtrku in jutranjih opravilih smo se s kremežljavim izrazom na obrazu po vodih odpravili na poizvedovanje. Srnam je bila dodeljena vas Volča. Med hojo smo se zabavale in pokale od smeha. Naša zemljevidarka je bila ... (ne najdem primernega pridevnika za SUPER TRUPER MEGALOMASTIČNO BOMBANORO Najo) Naja. Ko smo prišle v vas, smo se ustavile pri peti hiši, ki nam je stala na poti.
Ko smo na vratih videle napis 20 + G + M + B + 12, smo si oddahnile, saj je pri vernih ljudeh 50,1 % več možnosti, da te lepo sprejmejo. :) Tam nas je res sprejela prijazna gospa, ki nam je odgovorila na vsa naša vprašanja in na Matejino dodatno vprašanje: "A mate kej hrane, ker jo mormo v tabor prinest?" Vse smo prasnile v smeh, Mateji pa ni bilo jasno, kaj je na tem tako smešnega. Tudi gospe se je na obrazu izrisal velik vprašaj.
Nazaj grede smo se ustavile še pri kozolcu, kjer smo se do sitega najedle in nametale v sneg, dokler nismo bile premočene do kosti. Nato smo se vrnile v tabor, kjer smo končno dobile težko pričakovano kosilo.
Po kosilu in prostem času smo imeli VELIKO IGRO. Razdeljeni v skušine smo si prvo morali poiskati bazi, kjer smo imeli svečko. Nato smo pri različnih voditeljih zbirali cekine s pomočjo našega IQ-ja. Ko je skupina zbrala 25 cekinov je lahko napadla (upihnila svečko) skupino, ki jo je prej izžrebala kot nasprotnico. Ko je nekdo iz nasprotne skupine ujel nekoga s cekinom, preden bi ta lahko prišel do svoje baze, sta se pomerila v skavtskem dvoboju, ki poteka tako, da si vsak na svoj bok zatakne svojo rutko in poskuša drugemu izpuliti njegovo rutko. Zmagovalec dobi cekin.
Nekateri so se po igri še skepali do onemoglosti. Že pred večerjo je Matejo začela boleti glava, saj ni navajena tolikšnega naprezanja in norenja. :) Tik pred zabavnim večerom je morala na žalost odpovedati igranje v točki, zato jo je nadomeščala Darja. Vsak vod si je moral dopoldan, na poti do vasi, izbrati svojo maskoto in jo kasneje predstaviti na zabavnem večeru. Srne smo si izbrale maskoto jelenčka Rudolfa, na čelu katerega je stala Lucija, ki je svojo vlogo odigrala briljantno. Tudi ostali, ki smo predstavljali noge, smo se kar dobro odrezali. Tudi drugi vodi so predstavljali svoje maskote: mafija, orel, rdeča kapica ...
Kmalu smo se odpravili "spat".
Nedelja, 19. 2. 2012
Dragi Seba!
Danes zjutraj nas je prijetno presenetil Urban s svojo domislico o telovadbi v spalkah. Z Najo se strinjava, da tovrstna telovadba blagodejno vpliva na telo in duha.
Nato je sledil težko pričakovani zajtrk in potem OLIMPIJSKE IGRE. Že spet smo se po skupinah pomerili v roverčku in skavt - ballu. BIlo je megalomastično.
Po prvi polovici olimpijskih iger je sledila okrepčilna malica. Kuhar Rado (če želite oznanini neko novico celemu svetu, jo povejte Radotu ... Rado = Radio) je užival ob jedi pice prejšnjega dne (svojega približno petdesetega kosa). Na koncu je zmazal količino pice za 20 ljudi. :) Sledil je še finale v nogometu, v katerem je zmagala oranžna skupina.
Po kosilu in pospravljanju ter maši smo se odpravili proti postaji. Razen manjših komplikacij, ko je Urban nekoliko sfalil pot, je pot potekala brez komplikacij. Le nekoliko se je vlekla. Jaka se je velikodušno ponudil, da nam (Darji, Mateji, Naji) nese ruzake.
Po dolgi poti, smo končno prispeli do avtobusne postaje v Škofji Loki, od koder smo se odpeljali proti Ljubljani. Pot je bila kratka, vendar vseeno nadvse zabavna (A ne Teja? :). Na železniški postaji smo še pojedli malico in se odpravili vsak na svojo življenjsko pot.
Zimovanje nam bo gotovo ostalo v prijetnem spominu, kot vsa ostala.