Po dolgi in naporni poti čez hribe in doline smo končno pricapljali do znamenitega stolpa na čudovitem Debnem vrhu. S stolpa smo videli v neskončnost segajoče megleno morje ki je v nas vzbudilo občutek nebeškega miru. Polni mogočne energije smo se v krogu zbrali pod stolpom ter se z velikim navdušenjem lotili učenja nove pesmi Skala posveta. Naše navdušenje nad džunglo pa kljub naučeni pesmi ni minilo, saj je temu sledilo nadaljevanje zgodbe o Mavgliju. Zaradi naših hitrih in veselih tačk je hitro sledila hitra igrica pri kateri smo se hitro ogreli ter nato hitro nadaljevali pot.
Hodili in hodili smo po megleni stezi, okoli nas pa je vedno bolj šumelo listje. Z vsakim nadaljnim korakom je bil občutek, da nas nekdo opazuje vedno večji. V strahu smo vročično iskali prostor kjer bi si lahko zgradili zavetje pred zlobnim tigrom Širkanom. S hitro hojo in široko odprtimi očmi smo med drevesi ugledali majhno, majhno jasico, ki nam je dajala možnost zavetja. Ker pa smo vedeli, da le to ni dovolj, smo se burno lotili iskanja velikih, malih in debelih vej. S hitrimi tačkami in zbranimi mislimi smo svoj brlog postavili kot bi mignil.
Po nekaj minutnem čepenju v brlogu smo se opogumili in se z otroško razigranostjo začeli brezskrbno igrati. Našo igro pa je kaj hitro prekinilo grozeče rjovenje ter glasno šumenje listja in pokanje vej. Prišel je. Prišel je s široko razprtim gobcem ter velikimi poželjivimi očmi. V strahu, da bi postali njegovo kosilo smo urno stekli in se skrili v brlog. Bilo nas je veliko, Širkan pa čedalje bližje. Mama Rakša, je v strahu pred izgubo kakšnega izmed svojih mladičev, brez pomisleka stekla Širkanu naproti ter mu s svojim nežnim vendar strah vzbujajočim glasom zagrozila naj si ne drzne položiti šape na njene čudovito prečudovite mladiče. Kljub temu, da se je cela tresla kot grm v burji, je imela vseeno toliko poguma, da se Širkanu ni odmaknila s poti. Po nekajminutnem pregovarjanju in prerivanju je Širkan spoznal, da z Mamo Rakšo ni dobro češenj zobati. S sklonjeno glavo se je podal globoko nazaj v držunglo.
Začelo se je veselo rajanje krdela Živahnih smrčkov, ter nestrpno pričakovan prihod staršev, ki je pomenil, da se bliža slovesen dogodek. Minutka gor, minutka dol in prišel je čas, ko smo vsi zbrani v krogu zapeli Skalo posveta, ter tako v naše krdelo sprejeli mladičke, ki so dobili svoje mesto na skali posveta.
Izlet smo zaključili z bikom, ki nam ga je Bagira podaril v zameno za besedo na skali posveta. S polnimi želodčki smo se nato v krogu družine odpravili proti domu.
Akela in Oče Vouk