Prijetno utrujeni smo po približno treh urah hoje le prispeli v Muminhišo. Tam smo pojedli težko pričakovano večerjo naših dveh kuharjev in kuharske pomočnice Lize, ki se je urila v njuni kuharski šoli. Hrana nas je prijetno uspavala. Po razdelitvi v skupine smo v trenutku zaspali.
V soboto smo že navsezgodaj zjutraj pričakovanja polni skočili iz postelj in se zagrizeno lotili jutranje telovadbe (seveda smo se zajtrka lotili veliko raje). Po zajtrku smo si izdelali kuverte, v katere smo naslednje dni lahko oddali pisma svojemu skritemu prijatelju. Nato smo se odpravili na lov za zakladom. Na petih točkah smo dobili koščke sestavljanke in izdelali zemljevid, ki nas je privedel na šesto točko. Tam nas je čakalo Muminobvestilo, ki je pravilo, da bodo ob tretji mumin uri na travniku zacvetele prelepe mumin rožice, ki smo jih moramo najti, še preden bi ovenele.
Dočakali smo najboljši del dneva – kosilo (»mmmm, lazanja!« J). Zanjo sta se kuharja še posebej potrudila. Ob tretji Muminuri smo šli na travnik in poiskali vse rožice. Nato smo zakurili ogenj in skuhali dober kompot. Vanj smo vložili veliko truda. Pri katehezi smo se pogovarjali o tem, da smo Mumintrolčki preveč navezani na materialne stvari. Sledil je zabavni večer in spanje.
V nedeljo je bil Lizin rojstni dan! Pa smo morali vseeno zgodaj vstati in telovaditi...
Po zajtrku smo se podali na lov za zakladom – to so bile naše kuverte s pismi skritemu prijatelju. Imeli smo sveto mašo, pri kateri smo si jih tudi razdelili. Nato smo pojedli kosilo in se odpravili proti železniški postaji.
Okoli pete ure popoldne se je naše zimovanje tudi uradno zaključilo. Bilo je zelo Mumintrolasto!
Liza in Lucija
Opomba: brez najboljših kuharjev nam tako dišečega poročila o zimovanju ne bi uspelo napisati.
