Na dan odhoda smo se dobili že zgodaj v jutru in se napokali v avtobus. V zgodnjem dopoldnevu smo prispeli na taborni prostor, kjer so nas že pričakali Urban, Matic, Aljaž in Klemen. Po začetnem snidenju so nam voditelji pregledali ruzake, saj je obstajala nevarnost, da zaradi vseh sladkarij v nahrbtnikih dobimo sladkorno, sevanje mobilnih telefonov in druge elektronike pa bi nam resno lahko poškodovalo naše možgane.
Juhuhu. Začeli smo postavljati šotore, nato pa še ostale zgradbe in taborni prostor je dobival obliko. Vodstvo pa je imelo kar nekaj težav s svojim šotorom. Primanjkovalo jim je palic, tako da so jih morali nadomeščati z naravnimi, sveže posekanimi iz gozda. Vendar pa jim je narava zagodla in tik pred spanjem se jim je šotor porušil, tako da so morali prespati v členarju.
Že prvo noč so nam kradli zastave. Mi smo se veselo pogovarjali s »tatovi« in jih gostoljubno povabili naj nas še kdaj obiščejo. Med krajo pa smo iskali voditelje pri njihovem šotoru in jih nismo našli oziroma smo mislili, da se jim je medtem ko so spali notri porušil šotor. Odgovora od njih pa kar ni bilo.
Zastave so nam kradli skoraj vsak večer. Nekatere (skavtsko in stegovo) so nam izmaknili kar za stalno. Pač nekdo se je odločil, da bo vzel zastavo, stekel v koruzo in šel neznano kam. Tako smo ostali brez zastav vse do naslednjega petka, ko smo si skavtsko izposodili pri Ljubljani 5.
In kaj so si »tatovi« zaželeli za odkupnino? Najpogosteje je bil to zajtrk, nato pa še kakšna pesem ali kaj podobnega. Neki dan pa nam je zmanjkalo kruha, pa tudi marmelade, margarine in čokoladnega namaza, pa topljenih sirčkov (ki se jim Urban ni mogel upreti). Tako si je Maribor moral izmisliti drugačno odkupnino in sicer so se morali vsi, ki so bili tisto noč na straži zbasati v enega DIXI-ja. Nato pa so se morali postaviti še v krog in obleči hlače od svojega soseda. Originalne ideje, ni kaj…
Hrana je bila skozi celoten tabor odlična. Glavna kuharja sta bila Klemen in Matic. Vsi smo kar naprej hvalili njune mojstrovine. Jedli smo vse od čuftov, rižote, odličnih njokov v sirovi omaki, popolnega gresa, čevapčičev, golaža in še kaj bi se našlo. Kuhali pa smo si tudi sami in na vsak obrok povabili voditelja. Tako smo sami naredili hrenovke s tvistom, pa špagete z omako, palačinke.
Nikoli nismo imeli veliko prostega časa, če pa smo ga imeli, pa smo ga izrabili za kopanje v ravno prav topli Kolpi in pa seveda za igranje nogometa in odbojke. Našim fantom je uspelo postaviti res odlično nogometno igrišče, pozneje pa smo s skupnimi močmi postavili še igrišče za odbojko.
Tema letošnjega tabora je bil Skavt Peter. Urban je igral skavta Petra, Aljaž njegovega očeta, Klemen in Matic pa sta bil v vlogi profesorja. Najbolj zabavna je bila izdelava skavtskih klobukov iz papirja in kartona. Klobuk si je izdelal tudi br. Stane in ga potem kar pridno uporabljal. Prav br. Staneta je zgodba tako navdušila, da se je med branjem knjige na ves glas smejal in krohotal. Najbolj smešno je bilo, ko nam je skušal prebrati odlomek, ko se je skavt Peter odločil, da bo pomagal pijancem, a mu to ni uspelo, saj se je pri vsaki drugi prebrani besedi začel tako smejati, da je skoraj padel z odra.
Na taboru pa smo praznovali tudi rojstne dneve. Mateja je na tabor prišla kasneje in s seboj prinesla torto, ki smo jo pojedli zvečer ob tabornem ognju po tem, ko smo ji odpeli pesmi Vse najboljše in Kolkor kapljic, tolko let. To noč so se nam pri zabavnem večeru pridružili tudi skavti iz Zagorja 1, ki so pri nas prespali. Njim na čast smo zapeli tudi pesem Na Kum in pa našo himno. Kot zanimivost so nam povedali, da imajo v Zagorju zgolj en semafor in eno krožno križišče. Ana in Klara pa sta jima tudi odpeli in zaplesali pesmi Dekle moje od Vlada Kreslina in More then this skupine One direction. Pri slednji se jima je pridružil tudi Matic. Pred tem so imeli samo eno skupno vajo, tako da je moral Matic bolj improvizirati, kar pa je bilo jako zanimivo.
Na tem taboru pa smo praznovali še Jernejev rojstni dan. Tudi njemu smo zapeli ob tabornem ognju, kuharja pa sta mu pripravila čokoladni in vanilijev puding. Jerneju je uspelo tekom potepa tistega dne tudi nabaviti mini lizike chupa-chups, ki jih je nato veselo delil po taboru vsem nam, ki smo mu čestitali.
Tudi potep je bil prav posebno doživetje. Sama pot je bila kratka. Med potjo smo bolj ali manj uspešno zbirali kode, ki smo jih morali na koncu združiti v celoto. To je uspelo le redkim. Za nagrado pa smo potem dobili bone, s katerimi smo si lahko naročili sladkarije in priboljške v vrednosti bona. Glavni dogodek na potepu pa je bila »poroka« med Julijo in Jernejem. Za Julijino obleko smo uspeli porabiti ves toaletni papir. Poskrbeli smo tudi, da so zadoneli zvonovi na stari cerkvi ob kateri smo spali. Duhovnika je predstavljal Gregor, Julijina priča pa je bila Lucija. Na žalost njuna sreča ni bila dolga, saj sta se že po nekaj minutah odločila za ločitveni postopek. Po Gašperjev pisku tišine je sledila Jernejeva zgodbica za lahko noč. Govorila je o zvezdici Zaspanki, ki je morala nositi posebne crocs čevlje, ki so ji s svojim turbo pogonom pomagali, da je na svoje delovno mesto prišla še pravočasno. Bili so darilo botra Meseca, ki pa ji je zamolčal manjšo pomanjkljivost. Čevlji so zvezdici Zaspanki namreč odgrizli vse prste na nogah, ona pa o tem ni nič vedela, saj je pred tem dobila močno anestezijo. Boter Mesec je imel namreč slavni dogovor s Klemnom, ki je od njega kupoval prste za svoj golaž. To je bila njegova skrivna sestavina, brez katere ne bi uspel nikoli skuhati tako dobrega golaža, kot ga je.
Tabor pa ni pravi, če na njej ni proge preživetja. Imeli smo skakanje prek ovir, vrtanje nafte, plazenje po blatu, plavanje pod šotorko, plezanje po vrvi med dvema drevesoma, pajkovo mrežo in seveda vožnjo s kanuji. Fantom je kanu uspelo prevrniti in so se morali potem kar pošteno namučiti, da so ga povrnili v začetno stanje.
Imeli smo tudi veliko igro, na katero smo morali pokazati svoje skavtsko znanje v vezanju vozlov, postaviti ognja, poznavanju Bi-Pija, prvi pomoči in poznavanju svetnikov. Na vsaki točki smo si morali prislužiti delčke zemljevida do skrivnega zaklada.
Zelo zabavne so bile tudi igre brez meja. Hoditi je bilo potrebno po kartonskih krpicah, katere so zaradi razmočenega terena postajale vse manjše; ciljali smo se z mokrimi žogicami; sestavljali smo »prevozna sredstva«; po dva in dva smo nosili balone s hrbti, nazadnje pa smo morali še prenašati vodo s pomočjo kozarčkov, ki smo jih držali samo z usti.
Bilo pa je tudi nekaj bolečih trenutkov. Eden takih je bil, ko si je Teja poškodovala gleženj. Neustrašno se je pognala v dir za Wilsonom, ki se je namenil po bregu navzdol proti Kolpi. Na žalost je precenila svoje zaviralne sposobnosti in je zaradi prevelike hitrosti čofnila v reko. NO LIMITS – I JUMP INTO RIVERS. No, gleženj je kmalu začel pošteno zatekati in spreminjati barve kot lučke na novoletni jelki. Obiskala je zdravnika in dobila gips.
Na taboru smo imeli tudi razne salone. Matej je odprl lepotilni salon, v katerem je friziral dekleta in jim delil koristne nasvete glede nege las in kože. Kmalu je dobil konkurenco, saj je frizerski salon odprl tudi moški del vodstva in kuharja, vendar pa jim zaradi pomanjkanja spretnosti in pretirane »nežnosti« busines ni stekel in je bila Naja njihova edina stranka. V puminem šotoru pa se je odprl tudi maserski oziroma mesarski salon.
En dan pa smo se odpravili pogledat skavte iz Novega mesta. Ob prihodu so nas prijazno sprejeli in postregli z lubenico, piškoti in napolitankami. Bili smo že kar pošteno lačni. Sledilo je medsebojno spoznavanje; no nekateri smo se že kar dobro poznali, saj smo bili lansko leto skupaj na taborjenju. Nato smo se razdelili v skupine in se igrali razne igre. Potem smo skupaj še malo prepevali, nato pa je bil že čas, da se vrnemo v domači tabor.
Tabor je bil eden boljših in vesela sem, da sem se ga udeležila.