Sreda, 9. 7
Zjutraj smo se še malce zaspani zbrali pod uro na železniški postaji. Ko smo z vlakom prispeli v Tržišče, smo še 40 minut hodili do tabornega prostora. Tam smo spoznali Sherlocka Holmesa in njegovega pomočnika Watsona, ki sta nama povedala zanimiva dejstva o skrivnostnem umoru gospe Frances. Nato smo postavili šotore in taborne zgradbe, kot so vhod, ognjišče, dostop do vode, ... Z jamborom smo imeli nemalo težav, vendar ga nam je na koncu le uspelo postaviti - naš pravi ponos. Popoldne je deževalo, a to nam ni pregnalo nasmeha z obraza.
Četrtek, 10. 7
Večino dneva je deževalo. Orlom je skoraj zalilo šotor in morali so skopati jarek. Zaradi dežja smo imeli delavnice kar v šotorih. Pri Tjaši smo zdelovali svečke iz voščenk, pri Aljažu okvirje za slike, pri Teji tablice za risanje s kredami in pri Boštjanu torbice za prvo pomoč. V šotoru smo imeli celo mašo in se še bolj povezali med seboj. Izdelali smo si unikatne stekleničke za sporočila. Zvečer nam je kljub vlažnem ozračju uspelo zakuriti ogenj. Ponoči nam ni šlo najbolje, saj so napadalci označili vse šotore in pokradli vse zastave, kar se je končalo s padcem tabora ...
Petek, 11. 7
... In naslednji dan nas je čakala blatna odkupnina. Po kolenih smo se morali plaziti okoli tabora in držati drug drugega za gležnje. Bilo je utrujajoče in umazano. Bljak. Nato smo morali očistiti vse orodje. Dokončali smo zgradbe in si uredili vodove kuhinje. Sledile so poučne delavnice. Naučili smo se, kako narediti švedsko baklo, narisati taborni prostor, splesti vrv iz kopriv in še marsikaj zanimivega.
Sredi noči so nas voditelji predramili iz najlepših sanj. Po blatni poti smo se podali na vrh hriba. Tam smo v nekem grmovju našli škatlico z namigi, kje se skrivajo izgubljeni predmeti gospe Frances. Vsaka skupina je dobila svoj namig, ki nam jih je pomagal najti. Na poti po hribu navzdol pa je nekaterim malce zdrsnilo ... in pristali so nas zadnji plati.
Sobota, 12. 7
Dokazov ni nikoli dovolj, zato smo jih morali poiskati še več. Vsaka skupina je dobila sliko stavbe, v kateri je bil namig, kje v Tržišču se nahajajo izgubljeni predmeti gospe Frances. Vreme nam je bilo končno naklonjeno. Po vrnitvi v tabor smo imeli katehezo o življenju blaženega Lojzeta Grozdeta. Nekateri smo morali nato zaradi neprimerne obutve v kvadratu žagati debla, da smo jih položili pred konjušnico in omilili posledice blatnega terena. Naučili smo se, da so natikači sicer »fancy«, ampak na žalost neprimerni za v kvadrat. Zvečer smo morali po delovnih skupinah zaigrati igrico, s katero smo na podlagi dokazov skušali pokazati, kako so umorili gospo Frances.
Nedelja, 13. 7
Obiskali so nas starši in nas razveselili s suhimi oblačili ter veliko dobre hrane. Po skupni sveti maši smo izdelovali katapulte iz sladolednih palčk in priredili tekmovanje v ciljanju krožničkov. Starši so pripravili okusno kosilo, za tem pa smo imeli različne športne igre (odbojka, vodne igre, ...) in se zelo zabavali. Kasneje smo se okopali v mrzli reki.
Ponedeljek, 14. 7
Zjutraj nas je pričakal list z navodili, kaj vse moramo postoriti. Bil je namreč dan brez voditeljev. Vse smo hitro opravili in nato imeli prosti čas. Za kosilo smo jedli pokvarjene makarone in delno zažgano / delno surovo meso. Okus je bil v redu. Med prostim časom smo si dekleta v šotorih napovedovale prihodnost in pisale pisma. Dan je minil v umirjenem slogu.
Torek, 15. 7
Po dvigu zastave in zajtrku smo odšli na potep. Vsak vod je šel v svojo smer in se medtem nekajkrat izgubil (beri: približno desetkrat). Na vsaki točki smo se morali slikati ali posneti video. Imamo svoje skrivnosti, ki pa niso za v javnost.
Sreda, 16. 7
Po vhodu v tabor smo izmučeni planili na kosilo, nato pa se umili v reki. Sledila je precej blatna pot preživetja. Po reki smo se vozili s »flaušom«, nato pa jo prečkati le s pomočjo vrvi. Plazili smo se po blatnem kanalu, hodili po steak-line-u (vrv, po kateri lahko hodiš) in se po trebuhu spuščali po mokri plahti. Na koncu smo se še enkrat umili, saj smo bili vsi blatni.
Četrtek, 17. 7
Tale dan je bil obrnjen narobe. Namesto telovadbe smo imeli zabavni večer, namesto zajtrka smo zjutraj jedli večerjo, ... No, vse je bilo precej zmedeno.
Petek, 18. 7
Kot vedno mora biti en dan na taboru žalosten in objokan. Napočil je namreč čas, da se naši odhodniki poslovijo od čete. Na papir smo izlili vsa svoja čustva in skupne trenutke, ki smo jih zadrževali že od začetka tabora. Odhodniki so morali opraviti poligon in odšli so v noviciat. Ostali smo po nekaj pesmih krenili spat pod zvezdnato nebo.
Sobota, 19. 7
Napočil je čas za odhod, in s težkim srcem smo se lotili pospravljenja tabora. Po kosilu smo se prijetno utrujeni zleknili na sedeže avtobusa, ki nas je popeljal nazaj v Ljubljano.
Kot vedno, tudi najboljši tabori prehitro minejo. Ostanejo pa vsi blatni spomini, in to je tisto, kar šteje!