Tam, enkrat popoldne smo šli na vlak. Pot je bila dolga, navdihujoča in zanimiva. Popestrili smo si jo s kartami in drugimi družabnimi igrami. Ko je vlak prispel na cilj, smo izstopili. Z izjemno težkimi ruzaki in širokimi nasmehi na naših čudovitih obrazih smo se podali proti našemu začasnemu brlogu. Nastanili smo se in stari volkovi so nam razkazali prostore v katerih se lahko zadržujemo, ko dežuje oziroma sneži. Kuharji so nam postregli s starodavnimi dobrotami in z največjim veseljem smo nahranili naše sestradane želodčke.
Dobili smo presenetljivo pismo, ki ga nismo znali prebrati. Uporabili smo svoje mogočne možgane in s skupnimi močmi razvozlali skrivnostno pismo. Ugotovili smo, da nas prestrašeni prebivalci Poetovie (Ptuja) prosijo za pomoč. Napadajo jih kruti Barbari, po domače kar Bizgeci. Hitro smo ukrepali in si začeli izdelovati orožje. Tekle so sekunde, minute, ure,... in glej! Orožje je bilo nared. Prišla je noč in z njo tudi lepotni spanec. Ubogi stari volkovi so v strahu in trepetu čakali na okrutne Barbare.
Noč je minila. V strahu pred Barbari smo še pred prvimi sončnimi žarki vstali in se razmigali z miganjem. Zaradi lakote smo nadaljevali z zajtrkom, ki so ga pripravili naši zvesti kuharji.
Domnevali smo, da je Oče Vouk izdajalec, ker se je obnašal karseda sumljivo. Po dolgem in nadvse vznemirjajočim pogovorom smo prišli do zaključka, da je Oče Vouk zaupnik strica Asterixa. Le ta mu je zaupal, da je njegov dolgoletni prijatelj Panoramix izgubil recept za starodavni čarobni napoj. Ugotovitev, da smo dobili zaupno delo nam je dala novih moči za iskanje izgubljenega recepta. Po nekaj urah raziskovanja naselbine Poetovio je bilo naše delo opravljeno. Poiskali smo sestavine, jih razrezali, namočili, premešali, skuhali. Napoj je bil pripravljen.
Kosilo. Počitek. Sv. maša. In glej ga zlomka, prišli sta dve Barbarki in nas izzvali na boj. Vrgli sta nam zemljevid za pot do bojnega polja. Prekinili smo dosedanje delo ter hitro skočili po orožje ter ščite. V poplni bojni opravi smo se junaško podali na pot. Bila je hoja, bil je tek, bili so strateški načrti. In kot bi švignil smo pred seboj zagledali polje, kjer bomo tvegali svoja mladostna življenja. Zavedali smo se, da so Barbari močni. V kri nam je pritekel strah, vendar z njim tudi želja po zmagi. Boj je bil dolg, težak, krvav. Vendar smo vztrajali do konca. S hrabrim bojevanjem smo prišli do želene zmage in s tem je bil naš cilj uresničen. Premagali smo Barbare!!! Ubranili smo Poetovio.
Cel večer smo slavili zmago in skoraj umrli od veselja. Trda tla, topla spalka, zmagoslavni vonj. Vse to nas je zazibalo v prijetni spanec.
Naslednji dan pa VELIKO PAKIRANJE in priprava na prihod staršev. Skupna sv. maša in obilno kosilo nas je pripeljalo do konca prečudovitega vikenda.
Bilo je supertrupernorothebest.
Klara, Kristina, Lucija, Nika, Akela