Dobili smo se zgodaj, ob 10. uri pod uro na železniški postaji. Ker smo narobe pogledali kdaj nam odpelje avtobus smo ga seveda zamudili in smo se zato odpravili čez center do Tobačne, kjer smo počakali sledeči avtobus.
Ob prihodu na Vrhniko so nam fletne domačinke ponudile pomoč, ampak samozavestni Rado je seveda ni potreboval.
Naša prva postaja je bil izvir Ljubljanice, kjer smo obujali spomin na naše prednike, saj naj bi Jazon pustil svoje plavalce tukaj, v naših krajih, potem ko je pogumno rešil mesto pred zmajem.
Pot nas je nato vodila proti Ljubljanskemu vrhu. Čeprav smo bili prepričani, da smo na pravi poti se je kljub izvrstni orientaciji naša samozavest postopoma zniževala, saj smo zatavali v 20 cm sveže nametanega belega snega.
Ko smo si s pomočjo kompasa pomagali najti pravo pot smo se znašli v zadregi, saj nam je začelo zmanjkovati časa in smo se odločili da si privoščimo kosilo. S seboj smo prinesli baguette (več njih), majonezo, sirni namaz, 2 vrsti salame, sir, solato, paradižnik in vodo.
Po obroku se je nam fantom zdel primerno, da pokažemo zgornji del svojih izklesanih teles. Ozračje je bilo prav prijetno za takšno početje.
Začelo se nam je muditi in zato smo si privoščili malo jogginga. Ampak razen kondicije s tem nismo pridobili ničesar, sam smo bili spet na dobri poti, da zamudimo avtobus. Na hitro smo naredili še par selfijev v obcestnem ogledalu in se podali naprej v upanju, da vseeno še ujamemo avtobus.
To se ni zgodilo. Dočakali smo naslednjega in tako se je naša nora dogodivščina bližala koncu. Izvedli smo še zaključek s preverbo ter molitvijo in norega dneva je bilo konec.
Gregor Ulaga
