Začelo se je z razbijanjem po vratih, glasnim rjovenjem in razbijanjem. Večina nas je prestrašeno obsedela na stolih, v pričakovanju nečesa strašnega. In res je skozi vrata prihrumel strašni, grozljivi, rdečelasi parkelj. Razkazoval je ogromne bele čekane ter svoje dolge rdeče prste stegnil proti najbljižji volkuljici... Še pravi trenutek je v brlog vstopil Miklavž in parklja ustavil. Ta se je pomiril in kaj kmalu postal že skorajda prijazen. Skupaj z Miklavžem je prišel tudi nedolžno bel angelček, ki je v roki nosil veliko košaro daril.
Ko smo Miklavžu povedali, kako pridni smo bili, nas je vsakega posebej poklical k sebi, nas obdaroval in se na koncu še slikal z nami. Na sliki pa seveda ni smel manjkati niti parkelj, ki se je pod Miklavževo strogo kontrolo že skoraj spoprijateljil z nami.
Ampak seveda Miklavž ni mogel ostati z nami cel večer, saj se mu je mudilo obdarovati še ostala krdela, tako da smo za konec naredili še dve skupinski sliki ter se prav lepo poslovili... do naslednjega leta.
Akela in Oče Vouk