Zadnji petek v oktobru, ko so bile zunanje temperature v Štepanjcu že primerne za debel pulover pod prehodno jakno, smo šli v naše tople kraje. Portorož! Za začetek smo se od cerkve sprehodili proti plaži in obiskali vsak pomol med Palace-om in marino. Z marino vred. Palace smo izpustili, ker se nam je zazdelo, da ne bi prišli niti mimo vhodnih vrat. Vseeno je bil že večer in so zaprli vrata ograje, zvoniti pa nismo želeli.
Kakorkoli že, prenočišče smo imeli rezervirano v hiški nad Lucijo, zato smo se odpeljali tja, se nastanili in si pripravili večerjo. Ni bila takšna s petimi hodi, a vseeno dobra. Šmorn je bil namenoma, ne takšen, ko se ponesrečijo palačinke.
Zbudili smo se v toplo jutro, obsijano s soncem. Za sonce je malo krivo tudi to, da smo spanec potegnili do pol devete. Ampak, vsaj ni nam bilo treba oblačiti debelih puloverjev za v jutranji mraz. Po telovadbi, jutranji molitvi in raznolikem zajtrku smo se lotili resnega dela.
A še prej smo se igrali žogo. To je igra, pri kateri vržemo žogo po strmini navzdol, ter se skupnisko zapodimo za njo. Zmagovalec je tisti, ki jo ujame. Kdor se poškoduje je ultimate poraženec. Igra se imenuje žoga in je primerna za klanovke, klanovce in člane SKVOja.
Po zabavnem začetku, brez ultimativnih poražencev smo se, kakor veleva skavtska metoda, posvetili delu v majhnih skupinah. Ker nobena skupnost in nobena igra ne delujejo brez pravil, smo za letošnji klan sestavili pravila, katera nas bodo poleg skavtskih zakonov in Božjih zapovedi vodila skozi leto polno zadovoljstva in prazno zamer. Ja, manjku zamer smo posvetili tudi pravilo.
Radost, ljubezen
med nami je, drugače
mediacija.
Po možganskem delu smo spet naredili malo za uresničevanje sklepov iz tedna pred jesenovanjem. Posvetili (eni bolj, drugi manj) smo se pripravi dobrih jedil.
Hranjenju z dobrimi jedili smo se , kot je v navadi skatvov, čisto vsi bolj posvetili.
#healthy #tortilias #cleaneating #paleo #vegan #chicken #cheesy #brezGSO #seaside #family #lunch #sunny #skavti
Že res, da smo imeli s terase čudovit razgled na morje in Sečoveljske soline (ironično, vse obroke smo jedli brez soli, ker smo jo pozabili vzeti iz skladišča), a morje smo si spet zaželeli videti od bližje. Zato smo malo prilagodili programčič, pomili posodo, pospravili hišo, vrnili razdejane stvari na svoje mesto in se s hribčka podali do morja.
Prej smo sicer morali še na en hrib, k Strunjanskemu križu, da smo lahko šli na plažo pod njim. Vsekakor vreden vzpončič (in spust), zaradi katerega smo lahko eno uro razmišljali o življenskih ciljih na idilični prodnati plaži ob šumenju morja in nebu, katerega je sončni zahod iz modre postopoma barval v navdušujočo oranžno barvo. Barve so pa vsekakor pomemben del v življenju, namreč ni vse črno-belo.
Ozračje se je hitro hladilo, nebo se je temnilo, nam pa se je mudilo pokazati, kaj vse smo v slabi uri razmišljanja razmislili in prenesli v otipljive izdelke.
In, kje drugje bi lahko našemu razmišljanju dodali duhovno noto, kot pri svet maši. Če je ta sveta maša v največji katedrali ob morju, še toliko lepše. Zbrali smo se pred skalnatim oltarjem, se posedli na kamenčke in naplavljen les ter medse povabili Jezusa.
Navdušujoč sklep letošnjega prvega izhoda. No, sklepu je sledila še malica pred odhodom v Ljubljano. V stilu klana Gremo se basat. Debele puloverje smo si nazaj oblekli nekje okoli Logatca.
R. Karo