Ko smo bili končno v polni zasedbi (bilo nas je vseh skupaj sedem, enega člana smo pobrali še na domu), smo se z avtom odpeljali novim dogodivščinam naproti. Z dobrimi 130 km/h smo se po avtocesti zapodili proti Nanosu, ki se ga je že videlo daleč na obzorju. Rado je med vožnjo vestno spremljal vremensko napoved na svojem pametnem telefonu in dal kaj hitro predlog, da se obrnemo in raje krenemo proti Krimu (rekoč, da je tam vreme lepše). Mi mu absolutno nismo upali nasprotovati, zato smo se po nekaj neuspelih poskusih obračanja z zategovanjem ročne le 'po pravilih' izključili iz avtoceste in se usmerili proti Podpeči. Z Mundovo kvalitetno vožnjo in Radotovim še kvalitetnejšim usmerjanjem smo uspešno prispeli do štartne točke v Dolenji Brezovici.
Avto smo parkirali kar pri neki hiši, se dobro oblekli in obuli in se odpravili na pot. Že kmalu po štartu smo se nehote razdelili v dve skupini, ena je hodila hitreje, druga pa se je bolj posvečala čvekanju, zato je bil tempo avtomatsko počasnejši. Hodili smo približno dve uri. Vedno višje kot smo se vzpenjali, vedno več je bilo snega.
Med potjo poleg fizičnega ni manjkalo tudi umskega napora, saj sta voditelja poskrbela za številne miselne dileme, ki so se začele z: »Kaj bi rajši…«, sledili pa sta dve možni opciji. S tem sta nam šla že vsem kar pošteno na živce, sploh zaradi tega, ker je bila ena izmed opcij vedno lesena noga. Bilo je mrzlo, nekatere je zeblo, drugi pa so se spraševali, kdaj so izgubili toliko kondicije. Vsemu navkljub nam je nekako uspelo priti do vrha. Razgled na gore in dolino je bil zares imeniten!
Čeprav bi se radi zadržali zunaj na sončku dalj časa in se učili imena sosednjih hribov in gora na pamet, smo se zaradi mrzlega vetra rajši odpravili v kočo. Tam pa – končno malica! Dolgo pričakovana in z velikim užitkom zaužita malica. Klan je celo častil čaj za vse! Neverjetno! Po nujno potrebnem okrepčanju smo se presedli za mizo v najbolj oddaljenem kotu in se posvetili resnim zadevam. Z namenom oblikovanja listine klana, je moral vsak izmed nas zapisati nekaj svojih lastnosti in nekaj lastnosti ostalih članov klana. Ta izjemno zahtevna naloga nam je vsem po vrsti delala precejšnje preglavice. Očitno je najhujša stvar, ki nas lahko doleti, kratko in jedrnato (zgolj v posamičnih besedah) zapisovanje osebnostnih lastnosti. Ko smo, predvsem zaradi omejitve časa in ne zaradi uspešnosti opravljanja naloge, s tem zaključili, smo se odpravili ven na fotoshooting. Rado je fotoaparat 'naštimal' na samosprožilca in sledilo je brezsmiselno stanje in gledanje v objektiv približno 3 minute.
Le nekateri izmed nas so bili dovolj pogumni, da so medtem spreminjali svoje poze.
Ko je bil tudi ta obvezni del izlet opravljen, smo se odpravili nazaj v dolino. Pot dol je bila veliko lažja in čas je mineval hitreje. V pogovorih smo obdelali najrazličnejše možne teme in se zaradi utrujenosti od govorjenja ustavili še na eni pavzi, ki je bila ponovno v celoti posvečena fotografiranju. Fotograf Rado nas je dejansko razporedil v neko kompozicijo in nas nato z različnih zornih kotov, absolutno pa iz ležečega položaja, fotografiral. Najprej skupaj, nato še posamezno.
Na srečo vseh smo tudi to preživeli in se z nasmehi na obrazih vrnili v dolino.
Z avtom smo se odpravili proti domu. Nekateri so lahko ob Mundovi varni in udobni vožnji ter ob Radotovem predvajanju pomirjajočih zvokov oglašanja vlakov celo zaspali.
Ostali pa smo le mirno sedeli in upali, da se nam nekako uspe srečno vrniti domov. In se nam je kljub vsej neverjetnosti tudi uspelo! Ne samo to! Voditelja sta za nas poskrbela celo do te mere, da sta vsakemu od nas zagotovila dostavo na dom. Luksuz! To je bil torej naš zimski izlet s klanom. Udeležba je bila številčno skromna, dogodivščina pa temu pravo nasprotje. Imeli smo se lepo, se medsebojno povezali in uživali v fizični aktivnosti!
 |
Text: Naja V. |