Herman II, Klemen IV in Monika Libojska

Z vlakom smo se odpravili na pot in se odpeljali 612 let v preteklost - čas celjskega grofa Hermana II. Spremenili smo se v tlačane, pomagali Klemnu IV in Moniki Libojski obdelovati njuno zemljo ter se naučili veliko in še malo več.

Pa je spet prišel najbolj razburljiv del skavtskega leta – poletni tabor. In koga smo na naši poti srečali tokrat? Vsa obupana sta do nas prišla Klemen IV in Monika Libojska, saj sta ostala brez delavcev na svojem velikem ozemlju. V zameno za prenočišče in hrano smo tako postali njuni tlačani, še prej pa smo se z zaprtimi očmi morali sprehoditi po skrivni poti in hodnikih in se tako iz leta 2014 sprehodili do leta 1402 – v čas celjskega grofa Hermana II.

 

Da bi bilo delo na polju lažje, smo se najprej razdelili v štiri družine, in sicer v Žovneke, Ortenburžane, Marenberžane in Vovbržane. Potem smo si izdelali rutke, na katere je vsak všil svoje ime, kasneje pa smo si dekleta izdelale še predpasnike, fantje pa t.i. hozentregarje. Da pa nismo cel dan samo sedeli, smo se po družinah preizkusili v igranju stare srednjeveške igre – Tlačanball. Naslednji dan smo malo spoznavali celjske grofe, saj smo o njih do takrat vedeli bolj malo, izdelali pa smo si tudi prave srednjeveške svečnike. Proti večeru smo se odpravili na travnik ter si ogledali rastline, ki jih lahko uporabimo v zdravilne in jedilne namene. Da pa naše znanje ne bi ostalo le na papirju, smo si skuhali čisto naravne čaje in si po družinah izdelali zeliščne namaze, ki smo jih z veseljem pojedli za večerjo. Aja pozabili pa smo povedati, da je bil ta dan obrnjen čisto na glavo, saj je bil narobe dan. To pomeni, da smo že takoj zjutraj slišali zgodbico za lahko noč, najprej pojedli večerjo, nato imeli zabavni večer, ko pa bi morali oditi spat smo imeli jutranjo telovadbo in že smo se zbudili.

Čeprav smo se preselili nekaj stoletij v preteklost, je bilo v nas še vedno veliko skavtske in raziskovalne želje, zato smo se v torek odpravili na izlet. Čeprav nas je na poti presenetil dež pa nas to ni ustavilo. Odšli smo na Bukovico in si od tam ogledali prekrasno pokrajino, ki nas je obkrožala. Po naporni hoji pa seveda ne sme manjkati umivanje. Mrzla voda, na vročem soncu – najprej šok, potem neizmerno veselje. Ta dan pa je bil za dve dekleti še dodatno poseben, saj sta praznovali rojstni dan, ki smo ju praznovali kar ob ognju. V sredo smo se odpravili k maši, pri kateri pa se je zelo pokazala naša utrujenost prejšnjega dne. Da bi se malo razvedrili, smo v kvizu preizkusili znanje o kmetiji, delu na njej in živalih, popoldne pa smo se tudi sami odpravili na kmetijo in spoznali nekaj živali. Ta večer pa je bil posvečen bansom. Predvsem smo veliko preplesali in prepeli, porabili pa smo tudi kar nekaj energije, da smo lažje zaspali. Naslednji dan je bil spet bolj posvečen ročnim spretnostim. Najprej je vsak izdelal svojega tlačana, v svečnike smo vlili vosek, vsaka družina je spekla svoj kruh, dve družini sta spekli piškote, dve pa tiramisu. Naučili pa smo se tudi zaplesatipravi srednjeveški ples. Večerja je bila ta dan še posebno dobra – prava kmečka večerja. Pečene piščanja bederca z našim doma pečenim kruhom in nekaj zelenjave. In kaj je bil najboljši del? To, da nismo smeli uporabiti nobenega pribora, ampak smo namesto tega uporabili kar naše roke. To je bilo veselje. Kot presenečenje pa smo za dve naši tlačanki (ena je že praznovala rojstni dan, druga pa ga je čez dva dni) prinesli tiramisu s svečkami in zapeli vsem dobro znano pesmico.

 

Bližal se je konec našega poletnega tabora in dobili smo grofovo pismo, da nas čakajo še zadnje preizkušnje, če želimo postati ponovno svobodni. Čakale so nas štiri preizkušnje, za katere smo dobivali prave zlatnike – skakanje v vrečah, prenašanje kozarčkov vode z usti, ugotavljati, katera žival se skriva v škatli in voziti samokolnico s krompirjem. Upali smo, da nas bo prišel gledat tudi Herman II, a je imel na poti žal nesrečo s svojo kočijo in se je kar vrnil domov. Mi pa smo vseeno nabrali dovolj zlatnikov, da smo si na tržnici kupili vodne balončke in posode z vodo ter jih uporabili za vodno bitko.

 

Ker je zemljiški gospod Klemen IV sporočil Hermanu II, da smo vse preizkušnje opravili odlično, smo se po skrivni poti (za katero še zdaj ne vemo točno, kje poteka) v obratni smeri odpravili nazaj v leto 2014. Sledil je še zadnji zbor na skali posveta, slovo od naših najstarejših volčičev in volkuljic, naslednji dan pa tudi še obljuba dveh volkuljic, da sta tudi uradno postali sestri vsem volčičem sveta. 

Objavljeno v Poletni tabori
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.