Zbor najboljših olimpijcev z vseh celin (iz Afrike so prišli samo sodniki, saj tekmovalci niso dosegli olimpijske norme za uvrstitev) je bil 14. julija ob 11. uri v olimpijski vasi (točno pred hotelom z 2012 zvezdicami). Da smo zadostili vsem pravilom olimpijskega komiteja, smo tekmovanje začeli s kvalifikacijami. Vrhunsko pripravljeni športniki so jih seveda vsi prestali kot za šalo, prihajalo je celo do podiranja svetovnih rekordov. Takrat smo se zavedali, da bomo na teh OI videli premikanje mejnikov svetovnega športa.
Po zelenjavnem dopingu smo prišli do briljantne ideje, manjkajo nam zastave ter himne. Treba je bilo improvizirati, vendar nam je uspelo. Po popoldanskem ''intelektualnem'' počitku je prišel čas za slovesno otvoritev Olimpijskih iger. Slavnostni pohod vseh olimpijcev ter prižig Olimpijskega ognja sta imela v večernih urah prav poseben čar. Vse skupaj pa je začinil nagovor predsednika olimpijskega komiteja, ki nam je s spodbudnimi besedami ter bliskajočim ognjemetom dal zagon za športno udejstvovanje.
Zbudili smo se s tretjimi sončnimi žarki. Kot bombe iz topa smo skočili iz postelj na športno razgibavanje. Po hranilnem zajtrku smo si kot prave reprezentance izdelali svoje drese. Ker smo športno že bili dovolj pripravljeni, smo se odločili, da pripravimo tudi svojega duha in se držimo reka ''zdrav duh v zdravem telesu''. To smo storili s sv. mašo.
Nato pa so prišle na vrsto že prve olimpijske discipline. Začeli smo z balinanjem ter štafeto. Kmalu nas je ulovila noč. Sledilo je sproščanje v obliki zabavnega večera.
Nov dan je prinesel tudi novo disciplino. Disciplina vztrajnosti, ter hkrati tudi preizkušnja vzdržljivosti – maraton. Žreb je združil po dve in dve ekipi skupaj v dve skupini, kateri sta se skupaj podali na naporno pot čez hribe in doline. Na poti pa so olimpijce čakali tudi izzivi in nagrade. Sestavljali so puzzle in bivak ter se sprostili ob katehezi in ohladili s sladoledom.
Po prihodu na cilj so se izčrpani tekmovalci postavili pred tuš, po tuširanju pa je sledila težko pričakovana večerja na prostem z razgledom na del premagane poti. Večer poln smeha in zabave smo zaključili s padcem v posteljo.
Prišlo je jutro četrtega dne Olimpijskih iger in zbudili smo se regenerirani in polni nove energije. Še dobro, kajti takoj po zajtrku je bila na sporedu prva ekipna disciplina – roverček. Ta priljubljena skavtska igra je na Prežganju 2012 doživela prvo uprizoritev na OI v zgodovini. Tekme so potekale celo dopoldne, ekipe so bile izenačene, v finalu pa je o zmagovalcu odločala usklajenost igralcev in lovilca.
Po kosilu smo pozornost namenili sebi in svojim bližnjim. Najprej smo izdelali spominek za skritega prijatelja, v katerega smo vložili delček sebe v obliki posvetila. Pri oblikovanju pa smo imeli v mislih tudi skritega prijatelja in njen/njegov stil, v katerem smo okrasili izdelek. Po ustvarjanju pa smo poskrbeli še zase in za svojo duhovno plat, ter odšli k sv. maši.
Zvečer pa je bil na sporedu fitnes za naše možgančke. Akela je prevzela vlogo Pavleta Ravnohriba in se podala v vodenje kviza Male sive celice s športnim pridihom. Celodnevno dogajanje nas je neizmerno izčrpalo in bili smo veseli, ko je prišel čas za spanje.
Sredino jutro se je začelo v ustaljenem vrstnem redu (budnica, molitev, razgibavanje, umivanje), po zajtrku prvakov pa so nas čakale že nove olimpijske discipline. Na sporedu so bili meti različnih predmetov in orodij, nekateri so zahtevali natančnost, drugi moč, tretji pa ustvarjalno kombinacijo obojega. Disciplina metanja teniške žogice je od tekmovalcev zahtevala celo taktiziranje.
Po kosilu šampionov in katehezi (z zgodbo o šampionu) je sledil drugi del sredinega tekmovalnega programa. Iz letečih iger smo se preselili na vodne. Iz vodnih iger pa se je razvil vodni boj med olimpijci in sodniki, kateremu nikakor, pod nobenim pogojem ni botrovala sodniška pristranskost. Šlo je le za trenutno razpoloženje športnikov.
Po večerji je bil čas za sprostitev ob ogledu zabavnih točk, ki so jih pripravili naši olimpijci. Po zabavi pa je prišel čas za zasluženi nočni počitek in regeneracijo.
Prišel je zadnji tekmovalni dan Olimpijskih iger Prežganje 2012. Za zadnji dan smo prihranili najpriljubljenejšo igro na svetu – nogomet. Ekipe so se pomerile v napetem turnirju, ki je bil odločen šele na koncu, v finalu. S tem se je zaključil tekmovalni del OI, nestrpno pa smo pričakovali še sklepni del in zaključno slovesnost. Veseli, da je konec tekmovalne norije smo prisedli h kosilu.
Po kosilu pa je sledil šok! Predsednik olimpijskega komiteja je ocenil, da se ekipe ne vedejo dovolj spoštljivo do simbolov svojih držav – zastav. Kot sankcijo za to nespoštljivo vedenje jim je olimpijski komite zastave odtujil. Ker pa se je zaključna slovesnost nezadržno približevala, je komite odločil, da si ekipe lahko zastave prislužijo nazaj. Olimpijci so morali pokazati vse športne veščine, ki so jih osvojili in izpilili tekom tedna, v zameno pa so dobili namige, kje se nahajajo njihove zastave, ki so jih na koncu vsi našli.
Konec dober, vse dobro. V miru lahko pričakamo večer in zaključek OI. In bil je res imeniten zaključek. Z iskro olimpijskega ognja smo prižgali (majhen) kres, ki je ustvaril res slovesno vzdušje. V tem vzdušju je potekala tudi podelitev nagrad za sodelovanje in fair-play, ki so jih od sodnikov prejeli prav vsi udeleženci. Sledil je še zaključni govor predsednika olimpijskega komiteja in zahvale vseh ekip. Presenečenj še ni bilo konec, slovesno smo naredili majhen iskriv ognjemet, nato pa je sledil trenutek, katerega smo vsi čakali: slovesno gašenje olimpijskega ognja in slovesni uradni zaključek OI Prežganje 2012.
Ker smo bili po slovesni prireditvi preutrujeni za zabavo do jutra, smo se odpravili v svoje mehke postelje, kjer smo se do naslednje budnice spominjali in sanjali dogodivščine preteklega tedna.
Petkova budnica nas je zbudila v zadnji dan volčjega tabora. Marsikdo bi bil žalosten, ker se je tabor iztekel, a ne mi! Vedeli smo, da nas po pospravljanju hiše čaka še cel vikend poln skavtskih dogodivščin ob Kolpi. Poslovili smo se od prijateljev volčičev iz Ljubljane 5 in se povzpeli na avtobus, ki nas je odpeljal na prostor skupnega tabora ob 20-letnici stega Ljubljana 4. Majhen izbor slik iz Radencev ob Kolpi si lahko ogledate tukaj (klik).
Akela in Oče Vouk