Prišla je tudi Teja, ki je na postaji igrala vlogo pobiralca davkov. Vsi smo mislili, da bomo šli na vlak, a glej ga zlomka, nismo vedeli, kam gremo, zato smo po postaji »lutali«. Končno smo našli avtobus, in smo se z njim odpeljali v Logatec, slavno prizorišče vsakoletnega Jakca. Tam smo se zbrali v krog, in voditelji so pričeli z oddajanjem navodil. A znova, glej ga zlomka, ko je Boštjan dajal navodila za nabiranje sestavnih delov za črpalko, ki naj bi prebivalce rešila pred poplavami, je mimo prišel vlak, ki je glasno in piskajoče zaviral. Tako so nam voditelji še enkrat morali razložiti pravila. Razdelili smo se v začasne vode, si razdelili funkcije, vodniki dobili kompase in karte, voditelji so nam dali navodila, da moramo priti na Medvedje Brdo 35. Na začetku je vse teklo kot po maslu, dokler se Benjamin ni utrudil nositi nahrbtnika, ker je bil na začetku preveč razigran. Nadaljevali smo pot, dokler kompasa ni dobila Klara, in takrat se je zares začelo. Hodili smo po makadamu navzgor, tam smo imeli počitek in voditelji so nas zaposlili s tem, da smo se šli »podmornice«. Ko smo s tem končali, so nam dali voditelji prvi sestavni del črpalke: plastenko. Nadaljevali smo pot po makadamu navzgor, dokler nismo prišli do razpotja, in Klara ni vedela, kako naprej. Zato sta tam prevzela vlogo Urh in Domen. Hodili smo po makadamu, dokler nismo srečali sprehajalcev, ki so nam povedali, da smo šli v napačno smer. Zato smo se spustili po bregu navzdol do ceste, in nadaljevali pot po cesti. Spet smo se izgubili, in smo pot nadaljevali po neznanem grebenu, in smo kar naenkrat prispeli na Planine, na pogledu pa smo imeli Medvedje Brdo. Pot smo nadaljevali, prišli smo do hišne št. 34, vsi smo bili veseli, saj smo mislili, da smo že skoraj prispeli, toda naslednja hiša je bila 2 km stran, in še najhujše, hišna številka ni bila 35, temveč 8. Tu smo pa si morali priznati, da karta ne pomaga več. Zato smo eno uro, mogoče še več iskali hišno št. Medvedje Brdo 35, Benjamin ni nosil nahrbtnika, in ker ni bil več utrujen, je postal razigran. A prišel je veseli trenutek. Urban, ki je prešprical celotno hojo, se je pokazal na vrhu grebena. Vohali smo pozno kosilo. Zato se je Urh pognal v tek, in ker ga je lakota tako ganila, ni opazil, da je na tleh veja, in se spotaknil in grdo padel. A smo večinoma vsi srečno prispeli in smo se zbrali v krog, šli po menažke in zmolili ter planili na hrano. Ko smo pojedli, pa je pritisnil hud mraz in tema. Pričeli smo iskati še ostale sestavne dele naše črpalke. Vsi smo se lotili dela, največja težava pa je bil hud mraz. Ko smo končali, smo se lotili naprave. Zmagala je neka ekipa, katera je bila, se zdaj ne spomnim. Nato smo se šli nogomet brez žoge, a ker ni bilo pravil, to ni šlo nikamor. Zato se je pričela ena izmed tem izhoda: določanje pravil in kazni za prekrške. Za ta pravila smo demokratično volili, ta čas pa se je pripravljala večerja, s katero so imeli kuharji kar nekaj težav. Zato so kuharji klicali Tejo na pomoč, Matic pa je prevzel določanje pravil. Po večerji smo imeli svečano določanje vodnikov in razdelitev v vode. To je potekalo v krojih in smo se morali dati v kroje. Zagotovo ne boste presenečeni, tu je bila največja težava stalen, vztrajen in še posebej hud mraz. Razdelitev in določitev je potekla gladko, nato pa smo se počasi odpravili spat. Nekateri so si skopali pod slamo prenočišča, da jih ne bi zeblo. To je seveda delovalo. Zjutraj je Teja budila, Urha nismo našli, saj se je pregloboko zakopal, zato se je kar sam našel. Vsi smo se zbrali na zajtrku in smo si odšli pakirat' nahrbtnike. Kuharji so nam dali malico, vsi pa smo odšli v Godovič k Sv. Maši. Tam nam je prav prišlo Boštjanovo znanje prve pomoči, saj se je ena izmed nas sredi maše kar zgrudila. K sreči ni bilo hujšega, a nikoli ve veš. Dobra stran vsega je bila ta, da je imel župnik v Godoviču rojstni dan. Zato je bila pred cerkvijo pogostitev. Teja nas je podila, zato nismo morali kaj preveč zaužiti, Boštjan pa se je kar zadržal tam. Ker so domačini prijazni, so nam preko Boštjana poslali nekaj dobrot. Zatekli smo se na igrišče, tam pa so nas voditelji motivirali za igro, njihova največja zapreka pa je bil hud mraz. Ko je bil čas, smo se odpravili na avtobus in se pripeljali nazaj v Ljubljano. Na tem izhodu smo se zagotovo imeli super in nam bo verjetno dolgo ostal v spominu.
Urh Cotman