Tudi letos smo ob koncu zimskih počitnic odšli na zimovanje. In končno smo imeli pravo zimovanje, z veliko snega.
Kot ponavadi, smo se tudi letos dobili »pod uro« enkrat zgodaj popoldne. Ker smo bili nekateri že zelo neučakani, smo prišli še pred starimi volki. Skupaj s Kačo Kajo in Očetom volkom smo se potem napokali v zadnji del avtobusa in začeli našo dogodivščino. Peljali smo se proti Idriji in tja res prišli zelo hitro. Vozniku avtobusa se je kot kaže nekam zelo mudilo, saj je po ovinkih vozil kot po reli stezi. Seveda nam je zato nekaterim postalo slabo, ampak na srečo je ostalo le pri tem. Ko smo prispeli na našo ciljno postajo nas je tam z navdušenjem pričakala Mama Rakša, Kača Kaja in Oče volk pa sta imela kratko telovadbo, ko sta vse naše nahrbtnike, torbe in borše v rekordnem času spravila iz avtobusa.
Sledil je vedno zanimiv del – razdelitev v sobe in ogled našega začasnega brloga. Potem pa topla in dobra večerja. Aja, pa pred tem smo si s pomočjo našega prizadevnega Baluja naredili še svoje čisto prave knjižice, v katerih si lahko vedno preberemo priliko O dobrem Samarijanu, ki nas je spremljala tudi čez celo zimovanje. Ker pa smo navsezadnje še vedno volčiči mladiči, so nam stari volki za lahko noč dali za gledati risanko o naših prijateljih iz divjine – ogledali smo si risanko Levji kralj, Kača Kaja pa nam je nato prebrala še pravljice za lahko noč…ja kar več jih je bilo.
Po lepotnem spancu smo se najprej za mirno noč zahvalili pri jutranji maši, potem pa smo začeli z našo temo zimovanja, dobrodelnostjo. Skupaj smo izbrali pesmi za naš dobrodelni koncert, si razdelili naše nove pesmarice, ki jih je za nas pripravila Akela in se prepustili Kači Kaji, ki nas je vodila skozi vse pesmi. Seveda pa ne bi šlo brez našega Baluja, ki nas je ves čas spremljal na kitaro in nam skupaj z ostalimi starimi volki s svojo dobro voljo dajal novih moči. Ko so bile naše glasilke že pošteno utrujene, smo si privoščili kosilo in želeli nadaljevati z našim naslednjim dobrodelnim projektom. O, ja, prav ste prebrali. Naši dobrodelnosti kar ni bilo videti konca. Vendar pa se je skoraj zgodilo ravno to, ko smo dobili nič kaj prijetno Širkanovo pismo, ki se je glasilo takole:
Volčiči in volkuljice, zaradi vas sem dobil gromozanski glavobol. Po celi džungli namreč odmeva, da želite delati dobra dela, skratka biti dobrodelni. In to vaše petje… Aaaaaa… Hitro sem se odločil, da tega ne bom več dolgo prenašal, zato sem za pomoč prosil Bandarloge in Tabakija. To je treba prekiniti. Haahaahaa.. Vzeli so vam pripomočke haahaaa in jih odnesli na vrh dreves, na drugo stran džungle, kjer ni nič drugega kot samo banane in kokosi. Jih želite dobiti nazaj? Haahaahaa… To nikakor ne bo lahka naloga. Odpraviti se morate po nevarnih džungelskih poteh, kamor volčja šapa še ni stopila. Tam vas bodo čakale težke preizkušnje. Prepričan sem, da vam bo spodletelo vsaj pri kateri od preizkušenj. Haahhaahahaaahahaaa… Če pa vam slučajno uspe vse razvozlati in rešiti, bom igral fair-play in rekel Bandarlogom, da vam vse stvari vrnejo. Ste se pripravljeni spopasti z nalogami? Srečno! Haahahahahahaaaahhaaahahaaaa…
Širkan
Nekateri prestrašeni, drugi s solzami v očeh, tretji pogumni kot še nikdar, ampak čisto vsi smo se odločili, da se odpravimo v nevarno globino džungle in dobimo naše pripomočke nazaj. In Širkan se ni hecal. Pot je bila res nevarna, skoraj cele tačke so se nam vdirale v sneg in preizkušnje res niso bile lahke. A moramo priznati, da nas je Širkan kar malo podcenjeval, saj so nas stari volki naučili že marsičesa, ves čas pa so nam tudi stali ob strani. Po opravljenih nalogah pa je sledilo kepanje in mavžanje…seveda so bili naša glavna tarča stari volki.
Krdelo Živahnih smrčkov se je zmagoslavno vrnilo v svoj začasni brlog in končno smo začeli izdelovati tudi lesene avtomobilčke in slikati na lesene plošče, ki bodo predstavljale končno sliko sestavljanke. Res smo se zabavali, pri tem pa tudi odkrili nekaj do zdaj še skritih talentov.
Naslednji dan pa še kratka pevska vaja, da bomo za koncert res dobro pripravljeni, potem pa pakiranje, pospravljanje in prihod staršev z omamnim kosilom….mmmmm, še kdaj jih bomo povabili zraven.
Kača Kaja