Dan je že zjutraj, ko smo se zbrali v Štepanji vasi, obetal veliko. Izkoristili smo vse prednosti ljubljanskega potniškega prometa za odhod izven meja občine Ljubljana, v Iško vas.
Po izkrcanju iz avtobusa smo izvedeli, da se po okoliških hribih potika lovec Baldio, ki namerava lep poletni dan izkoristiti za pojedino. Baje pa ga je zamotila neka divja srna, za katero se je pognal in med tekom izpustil zemljevid, z navodili do piknikške jase. No, če on ne bo rabil prostora, bomo namesto njega mi imeli piknik. Navodila smo pretvorili v pot in se po njej podali v hojo, tja nekam v jugovzhodni smeri. Nekje vmes smo našli še Baldiev kombi, katerega si je verjetno sposodil od našega Baluja, kateri ima tudi kombi podobne barve. Bil je poln hrane, sestavine, katera nam je edina še manjkala za uspešen piknik. Pa smo sklenili, da ga bomo kar vzeli. In smo šli naprej, z vsem potrebnim: zemljevidom, hrano, dobro voljo, soncem in apetitom.
Kmalu po prihodu na označeno točko so se nam pridružili starši s preostalimi lačnimi družinskimi člani. Prižgali smo žar in hitro je zadišalo po mesu in zelenjavi. Po hranjenu smo se še malo podružili, rekli nekaj besed in se malo tudi špornto udejstvovali. Na koncu smo se vsi strinjali, da je za nami kvalitetno preživet dan, ki pa se mora končati. Ampak, brez žalosti, kmalu se vidimo na poletnem taboru.
Kljub rahli napetosti, ki je se je ves čas čutila v zraku, se nihče izmed medvedje družine na srečo ni udeležil piknika.
Oče Vouk