2012 - Orle

Naši mladički so shodili in zato smo jih odpeljali na njihov prvi potep po džungli.

Zbrali smo se zgodaj zjutraj na megleno sobotno jutro. Kot se seveda spodobi, smo svoje tačke najprej ogreli z energično igro, nato pa smo si na svoje kožuščke oprtali težke nahrbtnike in se odpravili na zaraščeno in marsikdaj nevarno džungelsko pot.

Najprej smo morali prehoditi še del naše betonske džungle, potem pa smo zakorakali v nekoliko bolj resnično. Pot se nam je kmalu začela vleči, naši želodčki pa so postali nekoliko prazni. Zato smo si seveda vzeli dovolj časa tudi za malico in prisluhnili nadaljevanju zgodbice. Kasneje smo si pot krajšali z učenjem pesmi Na skalo posveta ter z raznimi igrami in bansom o našem Baluju, ki se rad usede na kolo in si zraven še igra in prepeva.

Hodili smo in hodili, ovijala nas je megla, vsi pa smo že nestrpno čakali, da pridemo pred skalo posveta in pred celim krdelom ponosno pokažemo naše mladičke. Vendar pa nas je tudi čedalje bolj spremljal občutek, da nas nekdo opazuje in nam sledi. Nekoliko v strahu smo hitro poiskali primeren prostor in si tam z našimi spretnimi tačkami hitro postavili brlog. In postavili smo ga še ravno pravi čas…

…zaslišali smo mogočno rjovenje in še preden je le to potihnilo smo zelo blizu, skorajda preblizu, zagledali Širkanovo glavo. Imel je široko odprt gobec, njegove oči pa so bile polne sovraštva. Hitro smo pobegnili v brlog, kjer mu je vhod vanj še dodatno preprečila mama Rakša. Bila je tako pogumna in neustrašna, da smo vsi lahko videli, zakaj so ji nadeli ime Demon. Tudi Širkan je kmalu spoznal, da je bolje, da se umakne in svojo srečo preizkusi kdaj drugič, ko mame Rakše ne bo v bližini. Vsi smo se veselili uspešnega pobega, volčiči pa so postali zelo pogumni (verjetno so se vzeli po mami) in so Širkana izzivali, naj le še pride, če si upa.

Že smo se začeli pripravljati na slovesni obred, ko se je Širkan odločil napasti še enkrat. Nihče si ni mislil, da bo vzel izzivanje volčičev resno in zato je bil to za nas še toliko večji šok. Tokrat se nekaterim volčičem skoraj ni uspelo izmuzniti njegovim močnim in ostrim šapam. A ponovno se lahko zahvalimo mami Rakši, saj je v zadnjem trenutku spet rešila vse svoje mladiče. Tokrat za dlje časa.

Končno smo lahko skočili še po starše, brate, sestre in še koga ter začeli z obredom sprejema v krdelo. Akela je ponosno ležala na skali posveta, Bagira in preostali volčiči in volkuljice so dali dobro besedo za naše mladičke in začelo se je veselje in slavljenje sprejetim mladičkom. Za konec pa smo z veseljem pojedli še bika, ki nam ga je Bagira podaril v zameno za besedo na skali posveta. 

Kača Kaja

Objavljeno v Sprejem v krdelo
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.