Tako kot vedno, smo se tudi tokrat pol ure pred odhodom dobili »pod uro«, saj nikoli ne veš, koga bo budilka zbudila malo prepozno. A Akela je bila zelo presenečena, ko so bili minuto čez pol deseto vsi volčiči že zbrani in pripravljeni, da odidemo novim izzivom naproti.
Kmalu smo se, za večino sicer na žalost, odpravili namesto z vlakom z avtobusom na pot. Ker pa smo se zbrali za nas dokaj pozno, smo imeli na avtobusu kar nekaj težav z ohranjanjem zmerne glasnosti, kar je nekaterim potnikom povzročilo nekaj slabe volje. A kaj hočemo, saj smo le otroci, bodo pa ja razumeli.
V Kamniku sta nas nestrpno že čakala še dva volčiča in hitro smo se presedli na drug avtobus. Voznik je bil res prijazen. Zaradi nas je celo malo spremenil svojo redno pot in nas odpeljal nekoliko bližje k izhodiščni točki. Je že vedel zakaj. Pot se je takoj začela vzpenjati in naša energija je hitro pojenjala. Vmes nas je še dež malo namočil, vendar mi se nismo pustili prestrašiti – pelerine, kapuce in že smo šli naprej. Vseeno pa so volčiči imeli dovolj energije, da so ves čas spraševali, kako bodo potekali letošnji izpiti. Mladički so bili že nestrpni in so vneto ponavljali mojstrske besede, zakona in ostale pomembne džungelske podatke, starejše volčiče pa je vse bolj zanimalo, kakšno vlogo bodo oni imeli tokrat, saj je ta vsako leto nekoliko drugačna.
Končno smo prispeli na vrh in se posedli k cerkvici. Naši želodčki so bili namreč že zelo potrebni nove energije, zato smo si vzeli nekaj časa za kosilo. A ker ura nikoli ne počiva, je bil že skrajni čas, da izvemo, koliko džungelskega znanja imajo naši mladički. So džunglo že dovolj dobro spoznali, da obljubijo pred celotnim krdelom in ostalimi džungelskimi prebivalci? Starejši volčiči so že komaj čakali, da bodo tokrat oni tisti, ki bodo preverjali njihovo znanje. Da pa bodo res »pravični sodniki«, so bili tudi oni pod nadzorom Starih volkov. Kaj hočemo, volčiči vseeno še ne morejo imeti čisto zadnje besede pri tako pomembni zadevi.
Vendar pa so se volčiči odrezali odlično in smo bili na njihovo pravičnost Stari volki zares ponosni. Prav tako smo bili tudi zelo ponosni na nekaj mladičkov, ki so džunglo zares dodobra spoznali, nekaj pa se jih bo moralo še nekajkrat sprehoditi po njej in pridobiti še nekaj znanja.
In tako je prišel čas, ko smo se morali iz prelepe pokrajine podati spet nazaj proti naši betonski džungli. A naše tačke so bile tako težke, da se kljub hoji navzdol niso premikale dovolj hitro. Na sredi poti smo si zato vzeli čas za eno igrico, a tudi ta ni ravno pripomogla k pridobitvi energije. Minute so šle hitro, prehitro, naše tačke pa so bile vse bolj težke.
Imeli smo le še 15 minut do avtobusa, pot pa je bila še dolga. In ker nismo želeli čakati še nadaljnje tri ure, smo se čisto nenačrtno razdelili v tri skupine. Prva skupina je z Akelo tekla do avtobusne postaje, Akela je pri tem izgubila nekaj obeskov iz kožuščka, tačke volčičev so postale še težje in zelenica ob postaji se je res zelo prilegla. Kmalu zatem je pritekla še Kača Kaja s svojo skupino in manjkali sta le še dve minuti do prihoda avtobusa. Kje pa je Bagira? Kot najboljši, najspretnejši in najhitrejši lovec je do cilja pripeljal tudi najbolj utrujene volčiče in avtobus je pripeljal ravno ob pravem času.
Razburjenje, ki smo ga doživeli v teh zadnjih minutah nas je še bolj izčrpalo in vožnja nazaj še nikoli ni bila tako tiha kot tokrat.
Akela