Sebe in prtljago smo spakirali v sveže popravljenega Sharana in se po stari cesti odpeljali preko Vrhnike na Primorsko. Vodstvo je to pot izbralo z namenom, da tudi mlada generacija doživi popotovanje v slovensko Primorje, kot smo ga doživeli mi, še pred časom avtocestnega divjanja. Pred resnim delom naše vožnje (tempomat na 85 km/h, ovinki in pripravljene vrečke za slučaj bruhanja) smo se ustavili na Vrhniki in dopolnili zalogo hrane.
Po slabih treh urah vožnje smo prišli do predzadnje vasice pred mejo - Movraž. Klasična primorska vasica, hiše z majhnimi okni, ozke ceste med njimi, vsepovsod klanci,... prečudovito. Po pogovoru z domačinom, skavtom iz stega Škofije 1 (te skavti so povsod) smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili poiskat spodmole, zaradi katerih smo pravzaprav prišli na sam rob Krasa. Hodili smo malo na pamet, malo po spominu, a vedno po (skoraj) poti. Prišli smo do cerkvice sv. Kvirina, kjer smo se v objemu sonca poglobili vase in razmislili, kaj lahko kot posamezniki prispevamo naši noviciatovski skupnosti.
Od tam smo imeli lep razgled nad nekaterimi klasičnimi primorskimi vasicami in mejnim prehodom Sočerga. V smeri jugo-vzhoda pa smo že slutili težko pričakovane spodmole. Prbiližno v tej smeru smo nadaljevali hojo, dokler nismo prišli do prve izmed treh kraških zanimivosti. Spustili smo se v bunker in se za hip vživeli v vloge vojakov, ki branijo mejni prehod pred albanskimi narko karteli.
In že smo se vrnili nazaj na greben ter nadaljevali pot v prej začrtani smeri do naslednje, druge izmed treh kraških zanimivosti, ki smo jih kanili ugledati na tem izletu. Čudili smo se neverjetni sestavi naravnega mostu ter se nanj tudi povzpeli in preverili, če je kaj trden.
Most je prestal inšpekcijski pregled, nam pa se je mudilo naprej po poti, saj nas je do glavne znamenitosti ločilo le še malo več kot lučaj kamna... po stezi navzdol. Vzeli smo pot pod noge in kaj kmalu od blizu ugledali neverjetno lepoto, ki nas je prevzela. Nekateri so obnemeli, drugi so glasno izrazili navdušenje. Končno smo prispeli pod mogočne kraške spodmole. Neverjetna stvaritev narave.
Prevzeti od neverjetne mogočnosti in izčrpani od izleta smo bili pripravljeni, da nekaj prigriznemo. Zatorej smo se vrnili do Movraža, kjer smo se posedli v avto in odšli poiskat primeren prostor za obed. Tokrat se je kot obetavna obedovalnica izkazal kamnolom malo izven Kubeda. Zapalili smo žar, obrnili čevape, narezali paradižnik in vse skupaj pojedli do zadnjega. Na koncu smo še nazdravili na rojstni dan naše Klare in spili požirek na njeno zdravje. In potem po stari cesti domov. Vodstvo je to pot izbralo z namenom, da se izogne morebitni globi zaradi pretečenega roka uporabnosti mesečne vinjete.
Na koncu smo lahko rekli le še: "Kok je lepa Slovenija."
Rado J. Karo